O razstavi enodružinskih montažnih hiš treh najbolj znanih slovenskih proizvajalcev, ki je bila pred kratkim odprta v Gradbenem centru ZRMK ob Dimičevi cesti v Ljubljani, je Delova priloga Znanost že poročala. Nujno pa je široko informativnemu in naklonjenemu članku Tomaža Švaglja o hišah, ki so na razstavi predstavljene kot vzorčne, dodati še nekaj bolj kritičnih misli.
V predstavitvenemu tekstu podjetja Jelovica na straneh priloge k reviji LES, ki je bila izdana ob odprtju razstave, lahko preberemo, da njihove hiše kupcu zagotavljajo “izredno visoko kakovost bivanja in maksimalno bivanjsko ugodje”, po vsem sodeč sta si isti cilj zadali tudi ostali dve podjetji, Marles in Lumar. Tehnične izvedbe vseh treh hiš smo Slovenci gotovo lahko veseli, saj dokazuje, da so po dolgih letih nabiranja izkušenj vsi trije proizvajalci in verjetno še kdo, v vseh fazah del – z izjemo dokončne vskladitve standardov – dosegli evropsko raven. Žal pa za tehnično kvaliteto močno zaostajajo tako tlorisne zasnove kot oblikovanje zunanjščine in notranjščine prikazanih stavb. Pri tem velja opozoriti, da imajo vsi trije proizvajalci v svojih katalogih modele, ki bolje kot razstavljeni objekti ustrezajo potrebam vrste družin, ki bi si želele in zmogle postaviti lastno hišo. Zakaj je torej prišlo do takšnih eksponatov in kje so hibe, na katere je potrebno opozoriti?
- urbanistični vidik: hkrati ko v Sloveniji ugotavljamo, da smo v preteklih letih porabili nekajkrat več zemljišča na eno novo zgrajeno stanovanje kot v zahodni Evropi in ko ponovno prihajamo do (sicer že preko 40 let starega) spoznanja, da moramo večino novih stanovanj že zaradi komunalnih stroškov – zlasti kanalizacije, ki je ena naših obvez za vstop v ES – graditi v gostejši zazidavi (t.j. najmanj kot vrstne hiše) in predvsem znotraj obstoječih naselij, proizvajalci razvijajo in prodajajo samo prostostoječe montažne stanovanjske hiše. Urbanistična postavitev razstavljenih hiš kljub majhni parceli ustvarja varljiv videz večjega zunanjega prostora – ni n.pr. dovozov do garaž in zunanjih obveznih parkirnih mest, kot tudi ne delitve na posamezne parcele – kljub temu pa je zunanji prostor funkcionalno premalo odrejen,
- problematične tlorisne rešitve: ob množici hiš v katalogih razstavljalcev – od katerih se sicer nobena ne more meriti s preprostimi, zelo racionalnimi in hkrati uporabnimi zasnovami stanovanj, kakršne srečamo n.pr. na danskem trgu – so se vodstva vseh treh proizvajalcev odločila, da je potrebno na razstavi pokazati nekaj več in so zato izbrala tiste svoje “naj”modele, za katere si predstavljajo, da bodo neodločenega kupca zagotovo pritegnila: le tako si lahko razlagam, da vsi trije dobršen del ne ravno velike tlorisne površine žrtvujejo dvoetažni veži ali preboju dnevnega prostora v gornje nadstropje, kar je še bolj dvomljiva rešitev; da bi ustvarili videz razkošja, so v Marlesovi hiši celo izpustili domala vsa vrata v pritličju, zato pa so njihove, močno povečane odprtine okrasili z lesenimi okvirji v postmodernistični maniri, kakršno so si v svojem domu pred dvajsetimi leti privoščili samo redki bogati Američani,
- ob tem vse hiše kažejo vrsto funkcionalnih pomanjkljivosti: dve nimata vetrnika zato pa skoraj preveliki veži, ena ima dohod v kuhinjo skozi dnevni prostor in premajhno vežo ter okno WC-ja neposredno ob vhodu v hišo, pri nobeni hiši kuhinja ni fizično ločena od jedilnega in dnevnega prostora; zgornji, praviloma spalni prostori so vse prej kot pravilnih oblik in urejenega tlorisa, iz popolnoma formalnih razlogov (toda brez resnične likovne ali konstruktivne potrebe) so v različnih smereh razširjeni, zasukani, prelomljeni itd., tako da je v njih prostora bodisi preveč ali pa ravno nekaj centimetrov premalo, vse dimenzije so bolj ali manj naključne, nikjer ni opaziti premišljene, na osnovi resne analize potreb družine izdelane zasnove, o čemer je že pred 30 leti po temeljitem študiju nordijske prakse pisal arhitekt France Ivanšek,
- zlasti pomanjkljiv je odnos do zunanjega prostora: nobena od treh hiš nima nadkritega in pred vetrom zavarovanega zunanjega bivalnega prostora, (čeprav jih med ostalimi modeli istih proizvajalcev ne manjka), še manj neposredne povezave zunanjega prostora z jedilnim prostorom ali kuhinjo: pri tem je ravno uporaben zunanji prostor tisto, kar individualni hiši daje največjo dodatno bivalno vrednost, najmanj sprejemljivo pa je koketiranje z namišljenim okusom “boljših slojev” na oblikovnem področju. Sloje, med katere bi si po predstavah proizvajalcev želeli priti bodoči lastniki njihovih hiš, bi težko imenovali meščanske, prej bi vzore zanje našli med novopečenimi bogataši iz ameriških filmov. Žal pa to stremljenje ni omejeno le na montažne hiše, temveč se kot kuga širi po Sloveniji tudi z risalnih miz slabše šolanih in manj domiselnih projektantov zidanih objektov. Značilnosti kot so “erkerji”, okna v “obokih”, “francoska okna” oziroma vrata – kar dokazujejo že nekatera imena modelov (Charme, Vision, itd.) – pa se ne omejujejo le na detajle. Celotne hiše z domačijskimi nakloni in zaključki streh ter frčad, z detajli balkonskih ograj, okrasnih mrež itd., izgledajo kot bi jih vzeli iz škatlice ali filma in skupni, že na daleč vidni vtis prežema okus po umetno sladkem, po “pocukranem”, neresničnem in lažnem. V to smer – z redkimi izjemami seveda – si gotovo ne želimo razvoja slovenske stanovanjske arhitekture!
Kaj je torej potrebno storiti?
Da razpršena stanovanjska gradnja lahko bistveno vpliva ne le na način in gospodarnost življenja v Sloveniji, temveč tudi na njen obraz, ki ga poleg nas opazujejo tudi tuji gostje, ki bi jih tako radi privabili k nam, dokazujejo že doslej zgrajena naselja. Zamisel Gradbenega centra ZRMK, da bi z razstavo gotovih hiš (in ne zgolj njihovih sestavnih delov kot doslej) pritegnili širše sloje prebivalstva, je brez dvoma koristna. Vendar pa bi hkrati s propagiranjem hitrejše in nič slabše montažne gradnje morala poskušati vzgajati javnost tudi k boljši stanovanjski in višji likovni kulturi. S tem ciljem je Društvo arhitektov Slovenije pred več kot štiridesetimi leti, leta 1957 zasnovalo razstavo Stanovanje za naše prilike. Na njej je pokazalo zglede, ki so odločilno vplivali na večino stanovanjske zidave odtlej in mnogi niso vse do danes izgubili svoje veljave.
Akcija Gradbenega centra lahko – sicer v drugačnih političnih, socialnih in ekonomskih okoliščinah – postane enak mejnik, če bo seveda pravilno vodena. Med drugim daje edinstveno priliko za poglobljeno anketo stanovanjskih želja Slovencev, njeni rezultati pa bi lahko bistveno propomogli do dobrih osnov za javni arhitekturni natečaj za posodobljene zasnove montažnih stanovanjskih hiš, kakršnega vsaj eden od razstavljalcev že tudi sam želi razpisati. Takšno anketo in kasnejši natečaj je potrebno skrbno pripraviti, za kar nam ne manjka strokovnjakov: sociologov, v stanovanjsko problematiko usmerjenih ekonomistov, arhitektov itd., le začeti je treba čim prej. Ob tem bi bilo koristno spodbuditi že dolgo obljubljano razpravo o umestitvi novih objektov v naša naselja in krajino. V razpravi z zastopniki Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine bi si morali arhitekti za dalj časa vnaprej razčistiti pojme o tem, ali je posnemanje starih gradbenih oblik – in čeprav s še tako sodobnimi tehnikami in materiali – edini način, da ohranimo videz naše deželice zdrav in lep!!! Brezštevilni tuji primeri sožitja najmodernejših oblik s prav starimi popolnoma ohranjenimi domačijami namreč vzbujajo hude pomisleke v to pri nas tako trdno zasidrano doktrino !? In še bi lahko naštevali, toda naj bo za zdaj dovolj.
